Nekoč, daleč za devetimi gorami in devetimi jezeri, je živel človek v veliki hiši. Živel je sam in v temu je tudi užival.

Na podstrešju je skladal pesmi, skrival se je v grmih in gledal  laboda, ki je, kot da bi lebdel, mirno počival na vodni gladini. Mnogokrat je pomislil, da bi se sprehodil do vode, a nikoli se za to ni odločil.

Marsikdaj je bežno gledal naokoli in odbijal vsak napovedan obisk. Navzven je sicer izgledal trdno, a v njemu so se prepletale misli, ki bi marsikoga že odnesle daleč stran. A njega ne.

Rad se je sprehajal po okolici hiše, se raje pa je samo gledal skozi različna okna. Tako si je pričaral veliko število različnih pogledov na okolico.

Ob vhodu na terasi je gojil rože, ki so bile skoraj edino opravilo zunaj hiše. Drugje se je raje sprehajal podobno kot da bi sam s sabo pogovarjal in pustil, da je vse raslo po svoje. A zanimivo, do vode ni nikoli stopil. Zakaj? Ne vemo. A stopnice so še vedno tam, čakajo nanj, da jih bo uporabil.

Le kaj ta človek razmišlja? Kaj ga muči? Morda pa le ni tako trden, kot hoče pokazati. Morda je kot oseba iz nadaljevanke Titani, ki se je vrtela po TV….navzven daje slutiti moč in bogastvo, navznoter pa se marsikaj sesuva samo vase.

Če je okolica tako zaraščena, kaj je šele v notranjosti hiše? Najbolje bo, da stopimo sami v hišo in pogledamo. Ali vemo iz katere strani je vhod? V hišo na desni, če gledamo s strani hiše.

Ali ta človek sebe sploh kaj ceni? In kaj če mu to, kar ima, ni dovolj. Kaj če tudi od nas, ki bomo vstopili, pričakuje darilo? In kje nas bo pričakal? Na vratih? Kje ga bomo presenetili? Morda pa ga ni doma? Morda pa je trden in navzven hoče to pokazati na oster način. Zakaj bi sicer rob hiše proti nam postavil?

Lahko pa da je umetnik, ki si želi le miru. Tako lahko ustvarja v miru, ne da bi ga pri tem kdo motil. Nič, moram iti noter. Sedaj me je začelo zanimati ali mi bo vsaj kavo skuhal, ko bom vstopil. Kaj pa vi?