Predstavljajte si naslednje: Piran okrog dveh popoldne, vi se sprehajate ob morju in se prepuščate toplemu soncu in šumenju morja. Kar naenkrat zagledate pred sabo prizor na karti. Ženska meče v vodo rože, z drugo roko pa se opira na sidro. V daljavi vidite ladjo in očitno je, da je ženska v povezavi z njo. A ni to prelep prizor?
Koliko romantike se skriva v njem. Samoumevno se začnejo v naših glavah porajati vprašanja: Kdo je ta ženska? Kakšno zvezo ima z ladjo? Je na ladji morda njen ljubi mož ali fant?
Z levo roko se opira na sidro in išče trdnost. Zakaj pa ni šla z njim? Kaj jo zadržuje na obali? Je morda vezana? In ne pozabimo se vprašati: Ga bo čakala, da se vrne? Ima toliko moči in samozavesti?
In morje je precej razburkano. Je nevarnost, da se ladja prevrne? Je pa res, da je ženska nesebična, saj zelo radodarno in odkrito z desnico spušča vrtnice v morje. Ste vedeli, da je morje kot simbolika življenski prostor, ki prenaša energijo za preživetje? Kakor je za nas to kri, sta za zemljo, morje in reke.
In poglejte oblake. Zakaj so rumene barve? Morda to pomeni, da se z odhodom ladje pripravljajo v zraku spremembe? So morda oblaki v kombinaciji z razburkanim morjem napoved nevihte?
Kaj pa sidro, ki je oranžne barve? Napoveduje morda, da se bo iz tega odhoda nekaj naučila? Vidite konec sidra, ki je v obliki puščice in je obrnjeno navzgor? To vidimo večkrat na kakih grafih, ki kažejo trend navzgor. Pomeni ta odhod, ki izgleda boleč, pozitivno spremembo za žensko na sliki?
Ali pa drugače: se morda ženska le pretvarja, da ji je hudo ob odhodu? In konec koncev….ženska je sedaj sama. Ali ji priskočimo na pomoč, jo povabimo v družbo, na pogovor?
Hočemo vedeti, kaj misli, kaj dela, kaj pričakuje in kje živi?
Vizualizacija, vizualizacija, vizualizacija. To je edini recept.
